ODGOVORNO IGRALNIŠTVO

1. Kaj je odvisnost od iger na srečo in kako jo prepoznamo?

Zasvojenost je ena izmed sodobnih bolezni, ki dobiva vedno večje razsežnosti, tudi v Sloveniji. V zadnjem desetletju se je pojavila zasvojenost z igrami na srečo, ki je po besedah nekdanjih igralcev in psihiatrov ena najbolj prikritih in zahrbtnih oblik zasvojenosti.

Zasvojenost z igrami na srečo ne vključuje uporabe psihoaktivnih substanc, toda občutki, po katerih igralci na srečo hrepenijo in jih razvnemajo, se lahko primerjajo z evforičnim stanjem, ki ga doživljajo uporabniki drog.

Odvisnost od iger na srečo je vrsta zasvojenosti, pri kateri človek za doseganje omamnega stanja zavesti zlorablja napetost v pričakovanju velikega dobitka pri igri na srečo. Potreba po igri, po zmagi in obvladovanju usode je za ljudi nepogrešljiva. Pri hazardiranju gre za klasično zasvojenost, pri kateri se močno prepletajo uporaba domišljije in intenzivne čustvene stimulacije. Ne gre za to, koliko kdo igra in katere igre, ampak je pomembno, da se zasvojeni zaveda, da z zlorabo iger na srečo škodi sebi in svoji družini, tvega svoje zdravje in ugled, vendar ne more nehati. Čeprav kar naprej poskuša prenehati z igranjem za denar, ga vedno znova zanese na kriva pota. Naslednji dan pa ga čaka soočenje s posledicami in znani zasvojenski začarani krog z občutki krivde, sramu in samoprezira. Pod vplivom teh neprijetnih občutkov se bo nekaj časa trudil in kontroliral svoje vedenje, vendar se bo slej ko prej vse skupaj ponovilo.

Miselni sistem v možganih si dobro zapomni, kaj doživljamo kot prijetno in ugodno in kaj ne. Prijetna dogajanja si možgani zapomnijo tako, da jih v svojih čustvenih predelih s kemičnimi procesi povežejo na t. i. dopaminske centre. Ti so odgovorni za strast oz. za neustavljivo slo. Če je miselni nadzor izključen ali zožen, se človekovo strastno ravnanje potem pojavlja v neskončnost. Ta prijetna občutja lahko sprožijo kemične snovi (alkohol, mamila) ali pa dogajanja (žvenket žetonov v igralnicah). Če se ti dopaminski centri npr. povežejo s centri za apetit, se pojavi volčja lakota. Do podobnih povezav lahko pride pri igrah na srečo. Če doživlja hazarder igro kot možnost velikega zaslužka, obstaja verjetnost, da bo v možganih prišlo do povezave z dopaminskimi centri. Takrat hazardiranje ni več običajna zabava, ampak postane ponavljanje točno določenih navad in nagibov v zoženi zavesti. Zato je tudi hazard bolezen. V Sloveniji je le nekaj psihoterapevtov, ki se zavedajo, da je to bolezen težko preprečiti, da je zdravljenje dolgotrajno in naporno, da je potrebno zdraviti tudi hazarderjevo okolje, saj so sicer posledice strašne: razdor v družini, velike finančne izgube, zadolževanje, osamitev, notranji nemir, naraščanje števila samomorov.

Igralci na srečo, ki se zaljubijo v igranje in s tem povezano vzdušje, bodo sprva morda uspešni. Radi sanjarijo o bodočih uspehih in kockanje postane njihova pot do zaslužka in moči. Igralci, ki si domišljajo, da so boljši od povprečnega stavca, so že na poti v težave, saj so prepričani, da v nasprotju z manj premetenimi ljudmi oni sami točno vedo, kako premagati sistem. Bolj kot se ukvarjajo s kockanjem, večja je njihova samozavest, ker se smatrajo za srečne oziroma pametne. Zaradi tega lahko pride do dveh posledic, ko se soočijo z neizogibno izgubo. Najprej doživijo trenutno smolo nato pa jim, kar je še pomembneje, upade ego.

Da bi rešili zaupanje sami vase, za poraze krivijo druge ljudi. Temu sledi prepričevanje samega sebe, da so storili napako, ki je ne bodo več ponovili. Poravnavanje izgub se zdi mnogim igralcem logično nadaljevanje. V kolikor se zasvojenec odloči in preneha z igranjem, bo izgubil denar in samozavest. Ko igralcu uspe priigrati izgubljen denar nazaj, se mu zdi, da je znova na zeleni veji. Ker temu ni vedno tako, ga igranje velikokrat vodi v izposojanje denarja, v želji, da bi nazaj priigral izgubljeni denar. Nadaljevanje igranja pa po navadi vodi zgolj v še večje izgube in kockar si mora izposoditi vedno več in več denarja. Ironično pa je, da bolj kot je igralec na srečo v dolgovih, večjo potrebo po igranju čuti, saj v igranju vidi edini izhod iz dolgov.

To vrtenje v krogu pogosto izprazni vse družinske prihranke, saj igralci na srečo mnogokrat prodajo vrednostne papirje, spraznijo bančne račune, zastavijo domove in si izposojajo denar brez vednosti partnerja. Zavoljo ohranjanja spoštovanja s strani staršev, partnerja in ostalih družinskih članov – pa tudi zato, ker jim njihovi prihodki ne zadoščajo – bo zasvojeni z igrami na srečo obupano nadaljeval s hazardiranjem, v njegovih očeh edino možnostjo, da se reši težav.

Ljudje, ki so zasvojeni z igrami na srečo, so po navadi pametni, polni energije, tekmovalni in pustolovski posamezniki. Na kratko, imajo lastnosti idealnega delavca. Očitnih fizičnih znamenj na njem ne boste našli. Podobno kot alkoholiki in uživalci drog, tudi zasvojeni z igrami na srečo ne bodo priznali svojih problemov, vse dokler ne padejo povsem na dno in obupano prosijo za pomoč. Kmalu so se naučili, kako se lahko v vsakdanjem življenju izognejo odgovornostim, razočaranjem ter situacijam, ki jih imajo odrasli. Večina od njih pravi, da ne morejo trpeti dolgočasnega življenja in neprestano potrebujejo vznemirjenje. V njihovih družinah je bil velik poudarek na denarju. Pogovori, v katerih je bil tako ali drugače vpleten denar, so bili na dnevnem redu pogovora skoraj vsak dan. Besede, s katerimi opisujejo hazarderja, so: narcističen, obotavljajoč, podložen in strasten. Nekateri smatrajo, da jim pripadajo vse dobre stvari v življenju, drugi pa verjamejo, da so popolnoma nevredni stvari, ki jih ponuja življenje. Za zasvojene hazarderje so značilne tudi nezmožnost sprejemanja realnosti, čustvena negotovost in nezrelost. Ko nimajo denarja za igro, občutijo krizo, ki se izraža v živčnosti, lažnivosti, agresiji, frustracijah in propadu medčloveških odnosov. Pri patoloških hazarderjih prevladuje tipičen družinski vzorec, v katerem je oče medla figura, mati pa mučenica, ki vse nadzoruje in otroku daje potuho. Starši so v otrokovi vzgoji zelo nestalni, včasih izrazito kruti, drugič pa izrazito medli, poleg tega so zelo pogosto odvisni od alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi.

Po besedah dr. Rozmanove (1998) hazarder potrebuje čustveno vzburjenje, ki ga povzročajo:

– pričakovanje igre, pripravljanje in posebno oblačenje za vstop v posebni svet;

– intenzivno razmišljanje in izdelava teorij in sistemov, ki naj bi omogočili »sanjski zadetek«;

– posebno stanje zavesti »trans«, v katerem je hazarder med igro, v trenutku pričakovanja izjemnega dobitka;

– prav tako kot čustveno vzburjenje potrebuje tudi »moralnega mačka«, intenzivne občutke krivde in samoobtoževanja, ki so sproščanje bolečih podobnih občutkov samoprezira iz otroštva;

– del celotne igre pa je tudi načrtovanje »rešitve«, ki jo hazarder razume kot genialni načrt »kako bo z nadčloveškimi napori pri delu, z novim izposojanjem in raznimi finančnimi transakcijami nekoč v prihodnosti vsem pokazal, da ni ničvrednež, ki laže in zapravlja denar, ampak človek časti, ki je samo trenutno v finančni  stiski.

Hazarderji so globoko negotovi sami vase in v to, kar so. Trdno so prepričani, da bodo našli izpolnitev svojega življenja le, če se bodo lahko ponašali z bajnimi vsotami denarja, ki pa jih s svojim delom ne morejo pridobiti. Zdi se, da bodo takrat vsem, ki jih sedaj ne razumejo, pokazali, kako dobri in častni ter velikodušni ljudje so.

2. Stopnje zasvojenosti

Obstajajo tri faze stopnjevanja patološkega hazardiranja:

– faza zmagovanja           – faza izgubljanja             – faza obupa

V fazi zmagovanja se vrstijo številne zmage in veliki dobitki, ki dajejo hazarderju občutek, da ne more izgubiti. Pojavi se veliko navdušenje nad igranjem in postopoma povišuje vložene zneske.

V fazi izgubljanja se zasvojenec vedno bolj zadolžuje, laže in svoje početje skriva pred družino in znanci. Spremeni se tudi njegovo razpoloženje, vedno bolj je razdražljiv. Ker se dolgovi večajo se sorazmerno veča tudi njegova potreba po zmagi, zato vedno več časa preživlja v igralnicah.

V fazi obupa zasvojenec večino svojega časa preživi v igralnici. Človek se odtuji od družine, breme izgube prenaša na druge, za svojo nesrečo krivi bližnje ali zaposlene v igralnici. Zapletejo se v ilegalne posle, doživljajo težke trenutke, ki jih spremlja želja po samomoru. Raziskave kažejo, da več kot 20% hazarderjev naredi ali resno poskuša narediti samomor.

Glede na to, ali je zasvojeni v fazi igranja na srečo ali v tisti, ko poskuša izgube popraviti s finančnimi špekulacijami in izposojanjem denarja, ali pa se je morda pravkar zbudil iz transa in ugotovil, da se je spet preko mere zadolžil, doživlja intenzivne spremembe razpoloženja, ki nihajo od neizmernega navdušenja do hude depresije. Če poskuša igranje na srečo opustiti, doživi abstinenčni sindrom. Simptomi abstinenčne krize so vrtoglavice, bolečine v telesu, glavobol, nespečnost in hud nemir.

3. Kazalci in simptomi

Kazalci, ki kažejo na zasvojenost z igrami na srečo:

– Čas, namenjen delu in družini, porabite za igranje iger na srečo.

– Svoje igranje skrivate pred drugimi.

– Po igranju občutite kesanje in si obljubljate, da boste prenehali. Morda boste celo prenehali z igranjem, a nato ponovno začeli.

– Igranja na srečo ne načrtujete vnaprej, ampak kar naenkrat »končate« med igranjem, ter nadaljujete, dokler ne porabite zadnjega evra.

– Za igranje na srečo porabljate denar, namenjen plačevanju računov ali reševanju finančnih težav. Lažete, kradete, si izposojate denar ali prodajate stvari, da bi dobili denar za igranje na srečo.

– Ko izgubite, nadaljujete z igranjem z namenom, da bi denar priigrali nazaj. Ko dobite, igrate naprej, da bi zaslužili še več. Sanjarite o »veliki zmagi« in kaj si boste lahko z zadetim denarjem privoščili.

– Igrate kadarkoli se počutite slabo, pa tudi ko je vaše razpoloženje odlično.

4. Dejavniki tveganja

Obstaja več dejavnikov tveganja, da bi vas igranje na srečo zasvojilo:

– Ostale težave v obnašanju. Ljudje, ki imajo težave z drugimi substancami ali doživljajo velika nihanja v počutju, so pogosto zasvojeni tudi od iger na srečo.

– Starost. Če pričnete z igranjem na srečo v rani mladosti, imate več možnosti za razvoj zasvojenosti.

– Spol. Moški imajo več možnosti, da bodo postali zasvojeni, kot ženske.

– Kraj bivanja. Ljudje, ki živijo v bližini igralnice imajo več možnosti, da bojo zapadli v zasvojenost, kot tisti, ki živijo dlje.

– Vpliv družine. Če so vaši starši imeli težave z zasvojenostjo, imate tudi sami večje možnost, da se boste zasvojili.

– Zdravila za Parkinsonovo bolezen. Študije so dokazale povezanost uporabe nekaterih zdravil, namenjenih zdravljenju Parkinsonove bolezni in želji po igranju iger na srečo. Ta zdravila povečajo možnost zasvojenosti  tudi s hiperseksualnostjo in prenajedanjem. V kolikor uživate ta zdravila in se pričnete obnašati v nasprotju z vašimi prepričanji, se pogovorite z zdravnikom.

5. Zdravljenje

Zdravljenje zasvojenosti z igrami na srečo je podobno zdravljenju ostalih zasvojenosti. Vaš zdravnik ali psihiater lahko ubere sledeče poti zdravljenja:

Psihoterapija. Ena izmed oblik psihoterapije temelji na prepoznavanju nezdravih, nesmiselnih in negativnih prepričanj in zamenjava le-teh za zdrava in pozitivna prepričanja. Pomaga tudi zdravljenje v skupinah, kjer se lahko zanesete na nasvete in podporo drugih s podobnimi težavami.

Zdravila. Nekateri antidepresivi (SSRIs) so lahko učinkoviti pri zdravljenju zasvojenosti z igrami na srečo.

V ustanovi Odsev se sliši je oblikovana skupina za samopomoč Anonimni hazarderji, ki deluje po vzoru enakih skupin po svetu. V teh skupinah je zbranih več kot dva milijona ljudi. Njihov namen je pokazati, da je hazardiranje za številne posameznike bolezen, imenovana neobvladljivo hazardiranje. Hazard je po svoji naravi napredujoča bolezen, ki je ni mogoče ozdraviti, lahko pa jo obvladujemo. Ta skupina daje upanje in zagotovilo, da je od te bolezni mogoče okrevati. Člani, ki so jo premagali, so pripravljeni pomagati vsakomur, ki potrebuje in si želi njihovo pomoč. Skupina deluje po dveh programih v dvanajstih korakih: program okrevanja in program složnosti. Zasvojeni z igrami na srečo po navadi trpijo še za kakšno drugo boleznijo, kot je odvisnost od alkohola, drog ali bulimije. Obstajajo dokazi, da so zasvojenci z več različnimi težavami, težje ozdravljivi od tistih, ki trpijo zgolj za eno izmed njih. Zdravniki v nekaterih zdravstvenih centrih so opazili pojav »menjave zasvojenosti«, ko so ozdravljeni alkoholiki po nekaj letih abstinence postali zasvojeni z igrami na srečo. Podobno so tudi ženske zasvojenke z igrami na srečo, le-to kasneje nadomestile s patološkim nakupovanjem.

Največje svetovno gibanje za zdravljenje odvisnosti od iger na srečo so skupine “Gambler Anonymus”, ki delujejo po principu Anonimnih Alkoholikov. Okrevajoči zasvojeni, ki dobro vedo, kako so včasih sebe in druge slepili ter zanikali realnost, so pripravili vprašalnik za “odpiranje oči” začetnikom, ki se še vedno slepijo, da niso zasvojeni in da bi lahko prenehali hazardirati, če bi res hoteli.

Dvajset vprašanj za ugotavljanje odvisnosti od hazardiranja:

1. Ali ste kdaj izostali z dela zaradi igre na srečo
2. Ali je hazardiranje onesrečilo vaše družinsko življenje?
3. Ali je hazardiranje škodilo vašemu ugledu?
4. Ali ste kdaj čutili obžalovanje zaradi hazardiranja?
5. Ali ste kdaj igrali na srečo, da bi poplačali dolgove ali rešili finančne probleme?
6. Ali ste zardi hazardiranja znižali življenjske ambicije ali učinkovitosti?
7. Ali ste po izgubi čutili, da se morate čimprej vrniti in priigrati denar nazaj?
8. Ali ste po dobitku čutili močno potrebo, da se vrnete in zadenete še več?
9. Ali ste pogosto igrali do zadnjega evra?
10. Ali ste si kdaj izposodili denar za igranje?
11. Ali ste kdaj kaj prodali, da bi dobili denar za igranje?
12. Ali ste omahovali, da bi priigrani denar uporabili za pokritje vsakdanjih stroškov?
13. Ali ste bili zaradi igranja nepozorni do sebe ali svoje družine?
14. Ali ste kdaj igrali dalj kot ste načrtovali?
15. Ali ste kdaj igrali, da bi pobegnili pred skrbmi in problemi?
16. Ali ste kdaj razmišljali, da bi naredili kaj ilegalnega, da bi dobili denar za igro? Ste to storili?
17. Ali zaradi igranja slabo spite?
18. Ali greste igrati zaradi prepirov, razočaranj ali frustracij?
19. Ali vas nekaj žene, da bi vsak srečni dogodek proslavili z nekaj urami hazardiranja?
20. Ali ste kdaj razmišljali, da bi si vzeli življenje zaradi hazardiranja?

Tisti, ki z DA odgovorijo na vsaj 7 vprašanj, so brez dvoma zasvojeni z hazardiranjem.

Izpolnjevanje testa je lahko boleče, a ta bolečina predstavlja posamezniku del rešitve in ne del problema. Zasvojenosti ni moč ozdraviti, če si jo najprej ne priznamo!